Mongolska češnja

Mongolska češnja (Prunus tomentosa) je nastala s križanjem mongolskih in patagonijskih češenj.

Vzgojna oblika: pritlikav grm, ki obilno obrodi.

Plod: velikost ploda je 2 – 4 cm; temno rdeče meso in temno rdeč rok; posebno so poudarjene zdravilne lastnosti temnega sadja, kjer se rdeča barve povezuje z visoko stopnjo antioksidantov. “Brix” ali sladkoba mongolske češnje je izjemno visoka (pri klasični češnji je ponavadi v razponu od 11 do 16, pri mongolski pa doseže tudi več kot 20 Brix-a).

Oploditev: samooplodna.

Zorenje: od konca maja do konca avgusta, ko v glavnem navadnih češenj ni na tržišču; plod lahko v fiziološki zrelosti ostane na drevesu dalj časa, kar plodovom dopušča, da dobijo temnejšo barvo in slajši okus.

Odpornost: nima pomembnejših škodljivcev in bolezni, pa se najpogosteje vzgaja organsko ali z izredno zmanjšano uporabo kemikalij.

Vzgoja v obliki pritlikavega grma ima številne prednosti:

• odpornost na zimo (do – 40 ^oC) in odpornost na sušo.
• maksimalna rast samo do 4 m, čeprav lahko mikro in makro klima v ugodnejšem področju boljše vplivata na rast, pa vendar lahko z obrezovanjem grm ostane na želeni višini. S tem se omogoča mehansko obiranje in lažje ročno obiranje.
• danes se češnja ne vzgaja na svoji korenini, ampak morajo sorte biti cepljene na druge podlage. Zato so današnje češnje nagnjene k številnim težavam pri vzgoji, npr. če se olupi mesto cepljenja, se pojavi resen problem – rast se nadaljuje iz podlage, namesto iz sorte, ki je posajena. Mongolske češnje pa še naprej rastejo kot ista rastlina, saj poganjki poganjajo iz lastne korenine.

Pomembno je omeniti hranilne lastnosti češnje; zelo nizek nivo nasičenih maščob, holesterola in natrija. So dober izvor dietnih vlaken, bakra in mangana, ter vitamina A in vitamina C. Plodovi češnje vsebujejo veliko količino močnega antioksidanta, antocianina, ki lahko pomaga ublažiti vnetja, ter zmanjšati tegobe pri artritisu in protinu.